1 Vemo namreč to: če razpade naša zemeljska hiša, ki je le šotor, imamo v nebesih božjo zgradbo, hišo, ki je niso naredile človeške roke in je večna.
2 Zato tudi v tem svojem stanju hrepenimo in si vroče želimo kar po vrhu obleči naše nebeško bivališče,
3 seveda, če se tudi izkažemo, da smo oblečeni in ne goli.
4 Dokler namreč živimo v tem šotoru, vzdihujemo in tlači nas, ker se ne bi radi slekli, ampak bi se radi kar povrh oblekli, tako da bi življenje použilo to, kar je umrljivo.
5 Tisti pa, ki nam je to željo vsadil, je Bog, in on nam je za jamstvo dal Duha.
6 Vedno smo polni zaupanja, čeprav vemo, da smo zdoma in daleč od Gospoda, dokler smo doma v telesu,
7 saj le v veri potujemo in ne v gledanju.