42 Ob odhodu so ju prosili, naj jim prihodnjo soboto spregovorita o pomenu teh besed.
43 Ko se je zbor razšel, je veliko Judov in pobožnih spreobrnjencev spremljalo Pavla in Bárnaba. Onadva pa sta se z njimi pogovarjala in jih spodbujala, naj vztrajajo v božji milosti.
44 Naslednjo soboto se je zbralo skoraj vse mesto, da bi slišali Gospodovo besedo.
45 Ob pogledu na množice je Jude obšla nevoščljivost; ugovarjali so Pavlovim besedam in ga sramotili.
46 Tedaj sta Pavel in Bárnaba pogumno spregovorila: »Vam bi se morala najprej oznaniti božja beseda. Ker pa jo zavračate in sami sebe nimate za vredne večnega življenja, glejte, se obračava k poganom.
47 Tako nam je namreč naročil Gospod: ‘Postavil sem te za luč narodom, da prineseš odrešenje do skrajnih mej sveta.’«
48 Ob teh besedah so se pogani razveselili in poveličevali Gospodovo besedo; in tisti, ki so bili določeni za večno življenje, so sprejeli vero.