1 Bojmo se torej, da ne bi kateri izmed vas mislil, da je zakasnil, medtem ko še traja obljuba glede vstopa v kraj njegovega počitka.
2 Nam je bil oznanjen evangelij prav tako kakor onim, le da njim ni koristila beseda, ki so jo slišali, ker se v veri niso pridružili tistim, ki so besedo poslušali.
3 Mi pa smo vero sprejeli in stopamo v kraj počitka. Rekel je namreč: »V svoji jezi sem prisegel: Bomo videli, če bodo stopili v kraj mojega počitka!«Pa vendar so bila že dokončana dela stvarjenja sveta.
4 Zakaj nekje je rekel o sedmem dnevu: »Bog je po vseh svojih delih sedmi dan počival.«
5 In na tem mestu zopet pravi: »Bomo videli, če bodo stopili v kraj mojega počitka!«
6 Ker torej drži, da nekateri vanj pridejo, a tisti, ki jim je bila blagovest oznanjena prej, zaradi neposlušnosti niso stopili vanj,
7 znova določa dan, »danes«, ko po Davidu čez toliko časa pove, kakor je bilo že rečeno: »Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src!«
8 Ko bi jih bil namreč Józue pripeljal v kraj počitka, po vsem tem ne bi bil govoril o nekem drugem dnevu.
9 Potemtakem sobotni počitek čaka božje ljudstvo.
10 Kdor namreč stopi v kraj njegovega počitka, se spočije od svojih del, kakor se je Bog od svojih.
11 Potrudimo se torej, da stopimo v ta kraj počitka, da ne bo kdo podobno padel zaradi neposlušnosti.
12 Božja beseda je namreč živa in silovita, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca.
13 Ni je namreč stvari, ki bi se lahko skrila pred njim. Pred njegovimi očmi je vse razgaljeno in odkrito. Njemu bomo dajali odgovor.
14 Trdno se torej držimo veroizpovedi, ker imamo vzvišenega vélikega duhovnika Jezusa, Božjega Sina, ki je šel skozi nebesa.
15 Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel imeti sočutja z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preskušan v vsem, razen v grehu.
16 Bližajmo se torej z zaupanjem prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala.