1 Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale.
2 In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vso vednost in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa ne bi imel, nisem nič.
3 In ko bi razdal vse svoje imetje in ko bi žrtvoval svoje telo, da bi zgorel, pa ne bi imel ljubezni, mi nič ne koristi.
4 Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje,
5 ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne dá razdražiti, ne misli hudega.
6 Ne veseli se krivice, veseli se pa resnice.
7 Vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenese.
8 Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, vednost bo prešla,
9 kajti nepopolno spoznavamo in nepopolno prerokujemo.
10 Ko pa pride popolno, bo minilo nepopolno.
11 Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sodil kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem dal slovo temu, kar je otroškega.
12 Zdaj gledamo v ogledalu, megleno, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam nepopolno, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.
13 Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. Največja od teh pa je ljubezen.